O stroki

 

Znanih slikarjev

  Pregledna razstave slik in objektov slikarke Ejti Štih




Ejti Štih se je rodila v Sloveniji, 25.novembra 1957.Študirala je na Likovni akademiji v Ljubljani, magistrirala pa pri Krstu Hegedušiču V Zagrebu.Po poroki je dobila bolivijsko državljanstvo. Od leta 1982 živi in ustvarja v Santa Cruzu de la Sierri.

Ob karieri na področju upodabljajočih umetnosti se posveča tudi oblikovanju plakatov in ilustracijam za knjige, revije, časopise. Poučevala je risanje in slikanje v Ateljeju vizualnih umetnosti v Santa Cruzu.
Izdelala je kostume in scenografijo za več kot 45 gledaliških del.

Po dveh desetletjih življenja v Boliviji, ki se ne bi mogla bolj razlikovati od deželice na sončni strani Alp, je naslikala Blejsko jezero in jezero Titicaca ter zapisala:"Razlika ni v jezerih, razlika je v kulturi". In vendar Štihova ne slika eksotike svoje nove domovine, temveč ljudi današnjega vsakdana, ki jih njihove strasti, poželenja, strahovi in upanja spreminjajo v globalna bitja-prebivalce našega planeta. Ejti Štih, ki se je že v Sloveniji uveljavila kot odlična gledališka scenografinja, kar z uspehom nadaljuje tudi v Boliviji, postavlja na oder svojih podob prizore iz sveta, ki jo obkroža. Z enako silovitostjo je naslikala monumentalen križev pot za katedralo Riberalta v Boliviji kot asociacijo na svojo lastno usodo v podobi Penelope, ki ne čaka na Odiseja, temveč na svojo "slikarsko" vrnitev v Slovenijo. Ekspresivna figuralika in žareča barvna paleta, ki simbolično podpira slikarkino pripoved, polno izrazne moči, je Ejti Štih uvrstila med najbolj cenjene bolivijske umetnike, saj jo vabijo na vse mednarodne predstavitve slikarstva te dežele.

Damjan Švarc je fotograf mlajše generacije, ki je obiskoval študij vizualnega oblikovanja na Akademie fuer Beeldende Kunst v Rotterdamu. Profesionalno deluje predvsem na področjih gledališke in oglaševalske fotografije in je avtor več prodornih umetniških projektov. Med najodmevnejše razstave sodita serija radikalnih fotografij iz leta 1998, posnetih v klavnici in predstavljenih kot multivizija v mariborski Kibli ter ciklus fotografij podivjanih živali, preoblikovanih v visoko estetske podobe neukrotljive energije, predstavljen na skupinski razstavi po izboru Avrore Fonda Artisti Giovani Sloveni v Benetkah leta 2000.
Zvočni zid, njegov najnovejši ciklus fotografij, iz leta 2002, se presenetljivo posveča protihrupnim branikom ob avtocestah.

Protihrupni braniki so tisti potrošnji arhitekturni objekt, ki ga navadno zaradi njegove neuglednosti želimo čimbolj spregledati, Damjan Švarc pa se jim posveti z vso pozornostjo estetskega in pronicljivega pogleda. Branike je spremenil v estetizirano vizualno podobo, ki v svoji perfekciji in načinu prezentacije (gre za printe velikih formatov na svetlobnih poljih) uporablja prepoznaven jezik oglaševalskega designa. In nato, kakor pri reklamnih sporočilih, izpostavi sporočilo, pove zgodbo. Zgodbo o ultimativnem spreminjanju krajine neke dobe in o uveljavljanju nove, arhitekturne krajine, z novimi in vedno bolj samoumevnimi horizonti in vedutami, ki s svojo geografsko razširjenostjo združujejo precejšen del sveta in postajajo prepoznaven znak civilizacije iz zlatega obdobja avtocest, istočasno pa bodo v dobi neke nove generacije mobilov postali arheološki ostanki preteklosti. Podobe zidov so neznansko lepe, pravzaprav klasične razglednice z nekega popotovanja in potovanje po novi krajini in arheoloških razvalinah prihodnosti neverjetno vznemirljivo, tako zvočni zidovi svojo borno eksistenco spremenijo v fotografsko uspešnico.


Vpis v izobraževalne skupine